Odbojka – moj užitek

V enem izmed prejšnjih blogov sem obljubila zgodbo o odbojki. Odbojko sem resno začela igrati šele pred štirimi leti. Po naključju so v moje življenje prišle prijateljice, ki so bile večinoma odbojkašice. Ker mi je bila dvoranska odbojka všeč že v osnovni šoli, sem se odločila, da bom poskusila z odbojko na mivki. Igra 2:2.

Ko sem se odločila za treninge pri sestrah Fabjan, sem mislila, da to ne bo problema. Odbojko sem namreč igrala v osnovni šoli, še za šolsko ekipo sem igral. Oh, kako sem se motila. Bolj se ne bi mogla! Videla sem, da sem daleeeeeč od pravilne tehnike, zato sem mogla začeti z nule.

Enkrat na teden sem imela treninge. Vzljubila sem igro 2:2, a hkrati me je nerviralo to, da je bil moj napredek tako počasen. Želela sem igrati, a nisem dobila nobenega za igro, ker še nisem bila dovolj dobra. In tako je minila ena sezona, v kateri sem osvojila zgolj osnovne udarce.

Naslednjo sezono sem se odločila, da začnem še bolj resno. Treninge sem imela dvakrat na teden, poleg tega pa še trenirala na suho, napredek je bil očiten. Začela sem igrati izven treningov in hoditi na rekreativne turnirje, ker sem dobila odličnega soigralca. Prišla sem na raven, kjer sama sebi nisem bila več v sramoto, začela sem z naprednimi udarci. Zasvojila sem se z igro!

V tretji sezoni sem se odločila, da grem na vse ali nič. Začela sem s treningi štirikrat na teden pri Bernardi Baron. Preskok je bil ogromen, saj sem se učila vse trike tekmovalne odbojke na mivki. Na teden sem bila tudi po 6x na mivki, tekmovala na rekreativnih turnirjih skoraj vsak vikend. Mivka je bila po vsem mojem stanovanju, avto poln nje, da sploh ne govorim o postelji. Ob koncu sezone sem osvojila udarce in tako prišla na raven, da lahko brez sramu igram s svojimi prijateljicami odbojkašicami, kar je bil moj cilj.

V četrti sezoni sem morala zaradi službenih obveznosti zmanjšati število odbojke, kadar pa sem igrala pa sem se začela osredotočati na igro samo. Odbojka je namreč umetnost, to je toliko taktike. Ampak žal prva leta tega še ne moreš udejanjiti, saj se predvsem osredotočaš nase. Kako izboljšati udarce, ugotavljati, kaj ti najbolj ustreza itd. Ko pa si dovolj suveren, se lahko začneš osredotočati na igro nasprotnikov. Ogromno je v predvidevanju, kam bo šla žoga ter kje je najboljše mesto, da daš žogo tu. Reakcija mora biti hitra, sicer nimaš možnosti. Vedno več imaš izkušenj, vedno boljši si lahko, vedno več polja lahko pokrivaš. Za odbojko moraš imeti ogromno kondicije, zato ves čas tudi vzdržujem kondicijsko pripravljenost.

Nauk te zgodbe je, da se moraš truditi, napredek ni hiter. Kot za vse drugo v življenju, je potreben čas. Čas in železna volja. Nismo vsi ljudje za vse športe. Če ti šport ni všeč, ne boš nikamor prišel. Najti moraš šport, ki v tebi vzbuja prijetne občutke. Če se samo siliš v šport, nima smisla. Če pa najdeš šport, ki ti ustreza, pa je to največji užitek.

Za ogled video vsebine se morate strinjati s piškoti.